Vodilni partner lokalne akcijske skupine (LAS), Posoški razvojni center, je v začetku junija za člane LAS Dolina Soče in potencialne prijavitelje projektov na javne pozive LAS organiziral strokovno ekskurzijo v avstrijsko biosferno območje Nockberge.
V mestecu Radenthein si je 38 udeležencev najprej ogledalo sirarno »Kaslab’n«, ki je zaživela v okviru projekta LEADER. Tu vsak drugi dan predelajo 4.000 litrov kravjega mleka, kar pomeni okoli 400 kg kravjega sira in vsak četrti dan 3.000 litrov kozjega mleka, kar znaša 300 kg kozjega sira. Kot so pojasnili tamkajšnji sirarji, sir premažejo z »rdečo mažo« oziroma posebno bakterijo, ki sir obarva rahlo rdeče. S tem postopkom se izognejo drugim plesnim na siru. Sicer pa je udeležencem ekskurzije več o tem projektu in delovanju LAS Nockregion-Oberkarnten predstavila vodja Christine Sitter. Po zaključenem ogledu je sledil pogovor o možnostih za pripravo skupnega projekta sodelovanja. Sitterjeva je na kratko predstavila njihovo strategijo lokalnega razvoja, Heinz Mayer, predstavnik biosfernega območja Nockberge, pa je podal nekaj predlogov za skupne dejavnosti povezovanja z biosfernim območjem Julijske Alpe.
Ekskurzija se je nato iz Radentheinua nadaljevala v Ebene Reichenau, kjer so si udeleženci ogledali predelave mesa, sledila pa je pokušina izdelkov iz kmetijske zadruge »Nockfleisch«. Tu so udeleženci ekskurzije spoznali nastanek in razvoj istoimenske blagovne znamke, s katero tržijo lokalno sveže meso ter suhomesnate izdelke. V predelovanem obratu Nockfleisch imajo svojo prodajalno, kjer je možno omenjene izdelke tudi kupiti.
Sledil je ogled jezera Windebensee, za tem pa kosilo na kmetiji Karlbad, ki poleg klasične ponudbe turistične kmetije svojim gostom nudi tudi nenavadno zdraviliško okrevanje ali razvajanje v starodavnih kopelih. To poteka po natanko ustaljenem, več kot 100-letnem postopku. Gospodar Hans Jörg že ob petih zjutraj, preden pomolze krave, zakuri v veliki obokani peči, kamor je prejšnji dan zložil ogromno grmado macesnovih polen, mednje pa skril za glavo velike kamne iz gorskega potoka, ki teče za hišo. Ob 7.15 se kamni razžarijo do približno 900 stopinj, kar je ravno prav, da z dolgo grebljo razkoplje žerjavico. Iz nje nato potegne žareče kamne, ki jih prenese v lesene »truge«, kakor poimenuje kadi, v katere je pred tem natočil svežo vodo iz lastnega izvira. Ta na dan priteče prav na sredi hiše, ki so jo njegovi predniki sezidali okoli zdravilnega vrelca; pri izviru ima komaj od pet do osem stopinj. V vsako kad nato spusti nekaj razžarjenih kamnov, ki ledeni vodi oddajo svojo toploto in jo po dobrih 20 minutah ogrejejo na več kot 40 stopinj Celzija, sami pa se pri tem razdrobijo na manjše delčke. Vonj po žveplu, ki se sprosti iz kamenja, napolni tamkajšnje zdravilišče. »Kopalni mojster« iz vode nato pobere razdrobljeno kamenje in s tradicionalnim vzklikom na kopanje pokliče goste, ki so medtem že pozajtrkovali. Če ste si, medtem ko berete te vrstice, zaželeli omenjene kopeli, naj vam omenimo, da se je na tovrstne »toplice« treba naročiti vsaj dve leti vnaprej. Ali gre zgolj za trženjsko potezo ali dejstvo, nismo izvedeli.
Skupina si je v sklopu ekskurzije privoščila še vzpon na vrh Eisentalhöha (2.049 m n. m.), si ogledala predstavitveni tridimenzionalni film o parku in se sprehodila po Gmündu, največjem mestu v dolini reke Lieser (slovensko Sovodenj). Gre za eno najbolj slikovitih in lepih mest v okraju Špital ob Dravi na avstrijskem Koroškem, ki šteje nekaj več kot 5.300 prebivalcev. Kraj je nastal kot počivališče popotnikov in selišče obrtnikov že zelo zgodaj, predvidevajo, da že v dobi starega Rima.
Polni novih vtisov in nepozabnih idej so se v poznih večernih urah vrnili domov.
G. Č. in T. Š. F.